Ekskurzija v najmlajše hrvaško vinorodno področje

Hrvaška ima vinorodne kraje razdeljene precej drugače kot Slovenija. Mi imamo po zakonodali iz leta 2007 tri vinorodne dežele, vsako s po 2 – 4 okoliši (skupaj 9), okoliši pa imajo podokoliše in tako naprej. Na primer Vipavska dolina je eden od štirih okolišev vinorodne dežele Primorske, sestavljata pa ga dva podokoliša, Zgornja in Spodnja Vipavska dolina. Na Hrvaškem imajo od leta 2012 tri vinogradniške regije, Vzhodno in Zahodno kontinentalno Hrvatsko ter Primorsko Hrvatsko, te tri regije pa se delijo na podregije (skupaj 12) in podregije na takoimenovana vinogorja. Na primer Primorska Hrvatska ima 5 podregij s skupaj 32 vinogorji. Ena od podregij je Srednja in južna Dalmacija in prav v tej je bila zadnja sprememba v številu hrvaških vinogorij. Leta 2013 so dodali novo, trinajsto, Komarna.

Pred desetimi leti v Komarni in okolici še ni rasla trta. Nekaj je je bilo v zaledju, okrog skoraj izumrle vasi Slivno, bolj proti morju pa je bila v glavnem makija in nekaj oljčnikov. Takrat pa se je začela velika sprememba v krajini. V makijo so zarezali stroji, drobilci kamnov, ki so počasi mleli apnenec in ga zmešali s tistega malo zemlje, ki je tam že bila. Nato so zasadili prve trte, za katere je pravi čudež, da so obstale. Večinoma vode za zalivanje ni bilo, dežja pa v teh krajih ni veliko. Posegi v naravo so bili veliki in dragi. Lotili so se jih tisti, ki so imeli precej kapitala: nekateri posamezniki in nekaj zadrug, ki so se osnovale na novo. Tudi ob podpori evropskih sredstev so uspeli posaditi trte na skupaj okrog 80 ha. Prevladujejo domače sorte, od rdečih plavac mali, od belih pošip, nekaj pa je svetovnih sort. Klimatske razmere so dokaj ugodne, tako da so dobre možnosti za ekološko pridelavo.

Ker je tam vse novo, je pravzaprav precej kot iz škatlice. Neverjetno iz škatlice, pravzaprav, precej še ne čisto dokončanega, precej nastavkov za nekaj resnega in velikega, veliko entuziazma in pričakovanj, mogoče nekaj tekmovalnosti, pa nekaj špekulativnosti. Prednost teh krajev je, da so ob cesti v Dubrovnik, kamor se šest mesecev na leto stekajo kolone turistov. Če s ceste zavije vsak stoti, je za začetek dovolj. Še bolj pomembno pa je, da so strmi bregovi idealno osončeni in grozdje dosega take sladkorne stopnje, da kvasovke kakšna leta ne morejo vsega predelati v alkohol. V tem so lege podobne najboljšim legam na bližnjem Pelješcu. In vina so izvrstna, dodelana, kot da bi izhajali iz stoletne tradicije in se učili pri najboljših.

Prave primerjave z Vipavo niti ni mogoče potegniti. Pri nas je marsikaj tako, kot smo se naučili od Rimljanov, potem pa smo pobrali nekaj v srednjem veku in pred četrt stoletja izumili inoks. V Komarni pa se vse sveti in iz degustacijskih sob in s teras se odpira razgled na morje in otoke v kanalu med celino in Pelješcem. Vzgoja trt je nizka, tako da je trgatev naporna, strmine pa v nekaterih legah izjemne, kar otežuje strojno delo.

Ekskurzija je bila poučna predvsem zato, ker se je pokazalo, da je možno nekaj velikega zgraditi iz nič, če je volja in je cilj. Vinom se ne vidi, da so jih začeli ustvarjati pred komaj nekaj leti in vinarji so pripravljeni priznati, da so kakšno letino zlili stran. Seveda je to mogoče samo, če vinograd ni edini vir dohodka, ne dvomim pa, da mogoče v prihodnje enkrat tudi bo. Že zdaj nekateri vinarji ponujajo degustacije za 20 EUR, razvoj pa gre v smeri dodajanja elitne kulinarične ponudbe.

 

 

 

 

Advertisements

Renkloda, kraljica Klavdija

Kaj je to: videti je kot vodén zelen ringlo, meso pa je čvrsto in zelo okusno? Pravilen odgovor je: renkloda. Renkloda je na čuden način slovenjen francoski izraz ‘reine Claude’, kar pomeni ‘kraljica Klavdija’ in to ni kar ena sorta slive. To je sliva z zgodbo. Mogoče ji niti ne bi smeli reči kar ‘sliva’, ker si bi kdo, ki je ne pozna, predstavljal napačno stvar.

Kraljica Klavdija je bila žena kralja Franca I (začetek 16. stoletja) in so jo imenovali tudi ‘dobra kraljica’. Kralju Francu I je baje (bodočo) renklodo prinesel francoski veleposlanik v Turčiji kot darilo sultana Sulejmana Velikega, saj Mala Azija velja kot domovina tega tipa sliv. No, to je ena zgodba, ki pa ni nujno resnična. Po drugi je to slivo odkril in prvi opisal francoski botanik Pierre Belon. Po tretji pa se renklode imenujejo po raziskovalcu sadnih dreves, ki mu je bilo ime René Claude. To se sicer sliši logično, a baje se ime ‘reine Claude’ pojavlja v virih že eno stoletje preden je živel René Claude.

Renklode so sicer slive, a so po obliki in okusu drugačne od ‘navadnih’, bolj ovalnih sliv. Okrogle sorte sliv prištevamo v podvrsto ‘italijanske slive’, te pa nekateri viri delijo v dve skupini. V prvi so rdeče in modre (žlahtne slive), v drugi pa zelene in rumene (renklode). Da bo zmeda večja, nekateri narodi te renklode imenujejo tudi ringlo. Potem pa imamo še izraze kot so mirabele, marabele, mirabolane in margolane, kar je v glavnem rdeči ringlo. Na spletu pa sem bral tudi o cimberu (cimbarih), ciborah in češpah, tako da je zmeda skoraj popolna.

Kakor koli, na ekskurziji sva dokaj slučajno kupila kakšne četrt kile strupeno zelenih okroglih sliv. Seveda sem se zgražal, ker sem si predstavljal nekaj kislega vodenega, kar ne gre od koščice. Bilo pa je ravno nasprotno: sladko in čvrsto in lepo se je ločilo od koščice. Imenovalo se je ‘kraljica Klavdija’ in med nabiranjem kilometrov po Franciji sem si zamislil, da bi kaj takega morali imeti v sadovnjaku tudi na Gočah. In tako sem v zadnji francoski drevesnici pred italijansko mejo nabavil že kar krepko sadiko. Sicer je bila na njej obešanka v italijanščini in renkloda ni strupeno zelena, pač pa rumena, kar je po svoje škoda, a bilo je ‘vrabec v roki’ in zdaj je na robu starega bučnika (kar je ime za del vrta, kjer smo pred leti kurili veje podrtih dreves in obrezano trto, potem pa posadili buče).

To spoznanje, da renklode sploh obstajajo, pa se navezuje še na eno letošnje poletno presenečenje. Za zidom, ki meji s sosedovim vrtom, je par let nazaj začelo rasti nekaj, kar je po listih bilo podobno slivi. Ker slive pri nas po vrtu poganjajo skoraj čisto povsod (verjetno so vse stare marelice cepljene na slive), me to ni nič čudilo in sem pustil, da tista šiba raste, saj ni delal nobene škode. Letos pa sem poleti opazil, da je na njej zorelo kakšnih 5 okroglih modrih plodov in to takrat, ko je bilo za ‘navadne’ slive še prezgodaj. En plod sem utrgal in poskusil in je bil prav posrečen, samo kakšen teden prezgodaj je bilo. Naslednji teden pa so izginili… kar je sovpadalo s tem, ko je soseda opazila neke ljudi, ki so se motali po travniku pod vrtom.

Načrt za to zimo je, da to modro renklodo od zida prestavim nekam drugam, da bo lahko normalno rasla in mogoče tudi malo prispevala k opraševanju italijansko-francoske renklode. To bo tudi morebitna rešitev za tista leta, ko sicer ‘navadnih’ sliv ni veliko.

Vreme na Gočah

Koga zanima, kakšno je vreme na Gočah? Ni problema, poglejte podatke za našo meteorološko postaj(ic)o, ki zdaj deluje že več kot pol leta. Rep zime, pomlad in poletje so za nami, podatki so shranjeni in prosto dostopni. Edino podatkov o vetru ne gre jemati preveč resno, ker ko piha, piha močneje kot pravi postaja.

Po radiu redno poročajo o vremenu v Biljah in v Dolenju pri Ajdovščini, ampak ti podatki, to vemo vsi tam okrog Vipave, so čisto kaj drugega kot pogled na domači termometer in skozi okno. Seveda, s stališča Lendave je par stopinj gor ali dol povsem nepomembno, ko pa gre za to, ali bo na vrtu slana ali ne, pa ni več. Poleg tega velja med vinogradniki, da pri nas zgoraj (na Gočah) poleti ni toliko vlage kot spodaj (v dolini), zato so pogoji za razvoj bolezni na trti pri nas manj ugodni in bi torej lahko škropili manj kot dolinci. Ampak – ali je to res, ali je samo vtis? Če ne izmerimo, ne vemo, če hočemo izmeriti, pa rabimo vremensko postajo, vsaj tako, bolj osnovno.

Na začetku sem gledal podatke za Manče, kjer je vremenska postaja na letališču. To je zdaj referenčna točka za ‘dolino’, za vipavske griče pa ni nobene pametne postaje na našem koncu. Se pravi – ni bilo nobene – do vzpostavitve goške. Ta je zdaj od konca januarja montirana na vrtu, ne čisto po predpisu, ampak ne bodimo malenkostni; vrt je žal premajhen (ali pa preveč zaraščen), da bi bilo mogoče zagotoviti dovolj veliko razdaljo od dreves. A postaja ni nikoli v senci dreves, tako da morajo biti izmerjene temperature in podatki o sončnem sevanju (W/m2) kar v redu.

Torej, če vas zanima trenutno vreme na Gočah, kliknite na

https://www.wunderground.com/personal-weather-station/dashboard?ID=IVIPAVA3

Na vrhu strani so podatki o temperaturi in vlagi, sledi preglednica s podatki za trenutni dan (lahko pa pogledate podatke za kateri koli dan, teden, mesec posebej), spodaj pa so grafi, ki kažejo gibanje temperature, vlage, sončnega sevanja, padavin, vetra in UV-indeksa.

Za primerjavo lahko pogledate tudi podatke za Manče/Lože (letališče Vipava) in za Poreče (nova postaja, od sredine avgusta). Dve postaji sta v Vipavi (pod gradom (bolj zanesljiva) in Grabrijanova ulica (večja odstopanja od pričakovanih vrednosti glede na bližnje postaje), a nimata merilnika vetra in padavin. Ena postaja je nekje v gornjem koncu Vrhpolja, pa dve v Grivčah nad Ajdovščino (prva z merilnikom vetra, druga brez). Mogoče je za koga zanimiva tudi postaja v Braniku.

Zanimivo je, da smo na Gočah imeli zadnjo temperaturo pod ničlo 30 januarja, potem pa nič več. Sicer je termometer na višini pribl. 3 m, tako da je možno, da je bilo prav pri tleh še kakšen dan okrog ledišča, ni pa bilo kakšne resne slane. Če se bo zdaj kdo spomnil na tisto zmrzal, ki je prišla v času cvetenja sadnega drevja in odganjanja trte (21. aprila) – ja, je res, ampak na 3 m in na južni strani, kamor gleda naš vrt, je bilo + 1,6 stopinje in nič ni pomrznilo.

Poletje je bilo vroče, z najvišjo temperaturo 39,9 stopinj (3. avgusta), ob tem pa smo imeli celo serijo vročinskih dni z najvišjimi dnevnimi temperaturami nad 30 st. C: od 31. julija do 6. avgusta, en teden torej, pred tem pa od 18. do 23. julija (6 dni), pa od 6. do 10. julija (5 dni), prva tridesetica pa je padla že 13. junija.

Ničesar pa še nisem povedal o vremenski napovedi, ki je tudi sestavni del podatkov o vremenskih postajah. Doslej se je izkazala kar dobro, čeprav jo verjetno računajo nekje v Ameriki. Na počez bi rekel, da je boljša od uradne slovenske, verjetno predvsem zato, ker je izračunana za lokalno vreme, medtem ko so ‘domače’ ‘uradne’ napovedi večinoma splošne, do ravni ‘na Primorskem’ ali včasih ‘na Goriškem’. No, zdaj pa imamo tudi ‘na Vipavskem’.

PS (1.11.2017): Pojavila se je še ena nova postaja v Vipavi, na Kosovelovi.

 

Recimo temu ekskurzija v Francijo

Sredi avgusta se ne hodi na dopust, ker so takrat vsi na dopustu. Poleg tega vožnja na dolge relacije ni dopust, zato naj se to imenuje ‘ekskurzija’. Na srečo je ekskurzija v lastni režiji vključevala tudi precej krajev, ki niso na seznamih agencij, tako da je bilo znosno, na vsak način pa je bilo poučno.

Prvo spoznanje te ekskurzije je bilo, da je turizem povsod, če ga še ni, se ga pa naredi. Ko enkrat neko področje postane ‘destinacija’, se odprejo možnosti za (skoraj) vsako vas, samo da ni preveč s poti med dvema znanima točkama ali avtocesto in znano točko. Kar pomeni, da je Vipavska dolina ena velika priložnost, s to prednostjo, da ni sama po sebi atrakcija s tremi zvezdicami. Kajti tam je turistov toliko, da že boli.

Drugo spoznanje je bilo prav to, da v sezoni kraji z zvezdicami v vodičih, če govorimo o deželah z vrha seznama obiskanosti, niso več simpatični. Primer (ki sicer nekaj govori o dojemanju sveta … in letih): Moustiers-Sainte-Marie, na prehodu iz soteske Verdona proti planoti Valensole, 700 prebivalcev, dve zvezdici. Presenečenje in odkritje ob prvem potovanju v Provanso pred kakšnimi 20 leti, danes pa: ni prostora za parkiranje, ni prostora, da bi v miru fotografiral, ni prostora, da bi kje postal in si ogledal kakšno podrobnost, kakšen pogled in razgled. Kolone turistov loščijo kamnite poti skozi mestece, preplavljajo tiste tri, štiri ulice, ki so ‘in’, ostali del kraja pa je zaspan in navaden. Nobenega pravega naboja več, turistična banalizacija.

Tretje spoznanje je, da je turizem v državah, kakršna je Francija, totalni kapitalizem, kjer je mogoče slabe sobe bogu za hrbtom (a v območju, ki je ‘in’) prodati po neverjetni ceni – ker pač ni dovolj sob in ker je v nekih boljših časih nekaj ljudi tvoje luknje ocenilo zelo visoko [ne bi zdaj o tem, zakaj]. Prav tako je mogoče nikakršno hrano prodati po dvojni ceni. Ne da bi naj to bil slovenski cilj – samo opažanje, kaj se lahko zgodi. Mogoče se je kje pri nas to celo že zgodilo, a to ni dobro na dolgi rok, čeprav so horde turistov pripravljene na vse, se zdi.

Zdaj pa ne toliko spoznanja kot zanimivosti: francoski žafran so na stojnici prodajali po 36 EUR za gram. Meni se to zdi veliko, ampak treba je vračunati najemnino za stojnico, plačo za prodajalca, in očitno se kljub visoki ceni še vedno da kaj prodati, sicer ne bi prodajali.

Praznik lavande (eden od vélikih): deset tisoč ljudi, mogoče več, stojnic gotovo več kot 100, vrste za WC, vrste za kosilo, najave po ozvočenju bolj po domače. Seveda pri nas ni take tradicije gojenja sivke in naše vasi so premajhne, da bi prenesle kaj podobnih dimenzij, pa tudi zaledje domačih gostov je pri nas bistveno manjše: Provansa sama ima 2,5-krat več prebivalcev kot Slovenija, s tem, da je Provansa počitniški cilj za celotno Francijo s svojimi dodatnimi 60 milijoni prebivalcev. V nekaterih krajih sva bila celo edina tuja turista, tako da je domači turizem zelo pomemben dejavnik, kar pri nas ni primerljivo (ni pa zanemarljivo).

 

Breskev polni koši

Letos smo imeli srečo z vremenom, ker je bila pomlad dovolj suha, da se kodravost ni kaj dosti razširila po breskvah. Obe vinogradniški breskvi sta bili polni – ne da so se veje šibile, ampak lomile so se, čeprav smo jih podpirali s koli, kolikor se je dalo. Žal breskve z enega od dreves ne gredo od peške, z drugega pa (kalanke). Tako so s prvega drevesa predvsem za marmelado, z drugega pa predvsem za kompot. Res, letos je bilo obojih bistveno več kot jih bomo lahko pojedli v naslednjih par letih, ampak saj ko je vkuhano, počaka, pa še kdo ve, kaj bo naslednje leto: mogoče pa ne bo nobene breskve in bodo kozarci v kleti prav prišli.

Obe ‘odporni na kodravost’ sta se pričakovano dobro držali. Tega, kar sem opažal lani, da je odpornost bolj posledica kasnejšega razvoja listov, letos nisem mogel potrditi, saj kodravosti ni bilo niti na drevesih, ki naj ne bi bila odporna. Samo en sejanec, ki sem ga posadil na malo bolj senčno mesto, je bil kodrav in od takega se je bolje kar takoj posloviti, posebej kar imam na zalogi še kakšnih 20 lanskih sejancev. Obe ‘odporni’ sta še majhni, tako da je plodov na njih hitro preveč in so drobni. Bo že boljše.

Čeprav se za kodravost, tudi pri sejancih vinogradniške breskve, zdi, da pride in gre, saj si drevesa v glavnem po tem, ko kodravi listi odpadejo, opomore, pa ni čisto tako. V notranjosti krošnje in na spodnji strani se vejice sušijo, tudi če sprva še nosijo cvetove, se ne razvijejo plodovi in  naslednje leto bodo vej(ic)e popolnoma suhe. Te glivne okužbe se ne da kar tako znebiti. Kemija lahko pomaga, razni bakrovi pripravki, na primer, a pri nas upamo na naravo. Prebral sem, da se okužba ne pojavi, če v kritičnem obdobju razvoja ne pade vsaj 3 l padavin na kvadratni meter, čemur mora slediti 12 dni vlažnega vremena s temperaturo pod 19 stopinj C.  Tako enostavno je to. Zdaj pa naj nekdo malo bolj pazi na vreme, prosim.

 

Kje si, (stari) sistem Burja?

Je kdo že pozabil poročil o orkanskih burjah v Vipavski dolini? Mojca Dumančič se komaj drži pokonci (od sunkov vetra), za njo opozorilna tabla sistema Burja s prikazano hitrostjo vetra, recimo 145 km/h, če je zraven še kakšen prevrnjen kamion, je še boljše. To je bilo leta in leta tisto, da se ve, Vipavska burja na TV. Potem pa je na lepem bilo signalnih tabel vse manj. Govorilo se je o ‘nadgradnji sistema’. Čez nekaj mesecev so začeli kopati ob cesti pod Mančami dovod elektrike in čez še nekaj mesecev se je pojavila nekakšna nova opozorilna tabla, ki pa nikoli nič pametnega ne kaže. Samo podatek, da piha, je povsem neuporaben, ker vsak šofer (in nešofer) iz mnogih drugih znakov ve, kdaj piha in celo približno koliko piha. Kam naj se zdaj postavi Mojca Dumančič? Mislim, da so nam ukradli nek viden simbol vipavske posebnosti, skoraj kot da bi iz Postojnske jame ukradli človeške ribice.

Ptičev, hroščev in polhov reši nas …

To je nekakšna praktična pomanjševalnica znanega ‘kuge, lakote in vojske reši nas, o gospod’. Mandljevca še vedno nisem požagal in tako so polhi spet poglodali jedrca, še preden so se zatrdila. Na Gočah nič novega, torej. Hrošči (verjetno majski) so naredili kup zalege v dvignjenih gredah povsod tam, kjer je na vrhu bolj rahla kupljena zemlja. Samo v eni visoki gredi jih ni, kjer je na vrhu bolj težka zemlja (neka kupljena italijanska). Na kvadratu 10 × 10 cm je bilo zadnjič kakšnih 10 ličink, večina velikih belih ukrivljenih in nekaj trikrat manjših, malo temnejših. Najprej smo mislili, da so ličinke zlatih minic, ki naj ne bi obžirale korenin, pa ni tako, saj tam, kjer so ličinke, ne zraste nobena sadika. Ostajajo samo odrasle rastline, peteršilj, plazeča se špinača in buča. Ko bo začelo zoreti sadje, pa bodo hrošči gotovo spet začeli obžirati plodove. Včasih jih prav izdolbejo. Ptiči pa itak: ta konec tedna je dozrela greštana in ko stopim na vrt, se iz trt splaši cela mala jata kosov. Vse lahko dostopne grozdne jagode so šle, ostali so samo peclji in sladek od sonca posušen sok na listju.

Če smem še malo razširiti molitev, bi moral verjetno na začetek dodati še sušo: suše, ptičev, polhov in hroščev reši nas, o gospod. Suša je pobrala letošnjo letino kakijev skoraj v celoti, odpadli so tudi kiviji in precej jabolk. Škode bo precej, saj je do suše kazalo, da bomo imeli veliko kakija, tako pa jih bo samo za vzorec. Fige so pa poglavje zase, saj so verjetno posajene na preveč sušnem kraju vrta in se plodovi posušijo, eni še prav majhni, eni tik preden bi dozoreli. Zato pa smo imeli precej češenj, kar dosti marelic, zmerno robid in dovolj ribeza za svoje potrebe. Vsako leto kaj … pa kaj?