Kukavica in denar

Pomlad je bila tako topla, da se mi je zdelo, da bo letos kukavica prej zapela kot prejšnja leta. Pri tem pa se nisem mogel spomniti, kdaj je zapela prvič lani, predlani ali leto pred tem. Spomnim pa se, da sem v starih časih pogosto kukavico slišal kukati šele konec aprila, ko smo hodili na obiske k teti.

Verjetno vsi poznate tisti pregovor, da če imaš pri sebi kakšen dinar, ko prvič slišiš peti kukavico, potem bo tisto leto zate finančno ugodno. Zadnjih 10 let me je kukavica vedno zasačila brez denarja – in pregovor se je v veliki meri tudi uresničil. Letos se je stvar ponovila – spet sem bil brez fičnika v žepu, ko sem jo slišal.

Sicer je letos kukala prva kukavica tako hitro, da sem najprej pomislil, da to sploh ni kukavica. Pa tudi nekje od daleč je prihajalo kukanje, malone prav izpod Štjaka. Naslednje dni ni bilo dvoma, kukanje se je ponavljalo bolj razločno, a še vedno zelo hitro.

Malo sem razmišljal, ali je res lahko kako povezano tole z denarjem in kukanjem. Seveda ni, pa vendar je zadeva logična! Kukavico slišimo v bližini gozdov, v naravi. Premožni ljudje so šli v naravo na sprehod in so imeli vedno pri sebi denar, ko so šli zdoma. Kmetje pa so bili vsak dan v naravi in za delo v vinogradu ali na polju s sabo niso nosili denarja, saj ga tam niso rabili. Tako torej kmetje, ko so slišali kukavico, niso imeli v žepu niti krajcarja in njihovo finančno stanje se čez leto ni izboljšalo. Mestni ljudje so večinoma živeli bolje, vsaj tisti, ki so hodili v naravo, pa mogoče na kakšno nedeljsko kosilo v predmestje, in čez leto jim v glavnem finance niso šle na slabše.

Tako je kukavica torej oznanjevalka utečenih razlik med premožnimi in kmeti in pregovor ne vsebuje prav ničesar preroškega.

Če bom hotel prelisičiti kukavico, si bom moral dati cente všiti v spodnje hlače, se mi zdi…

Goji – stara slovenska rastlina

Vsi smo že slišali za superživilo, jagodo goji. Sami vitamini, antioksidanti, ni je bolj zdrave hrane od jagode goji. Jasno, da je bilo treba kupiti sadiko. Da je divja narava ne bi prerasla, je dobila svoj prostor v loncu za rože. Tam se je goji boril za življenje sam s sabo in komaj preživel. Ko smo ga presadili v za njegovo postavo prevelik lonec, je začel odganjati kot je treba in celo vzcvetel, čeprav je bilo že sredi poletja. Jeseni so dozorevale drobne drobcene ‘jagode’, v glavnem kislina v rdeči lupini. Nekaj jih je popadalo po tleh, nekaj so jih pozobali ptiči.

Naslednje leto goji spet ni bil več zadovoljen s svojim velikim loncem. Cvetel je prav malo, dozorelo ni nič, pa je lonec stal točno na istem mestu kot leto pred tem. V redu, pa smo ga prestavili v vrt ob žičnato ograjo. Na hitro je postal košat, odgnal vejo, ki je bila nenormalno dolga in se je kar krivila. Prebral sem, da je treba take veje porezati, samo da sem to prebral, ko je bila veja že daljša od metra. Kaj dosti ‘jagod’ pa tudi to leto nismo imeli. To je bilo pravzaprav lani.

Jeseni sem zagledal nekaj drobnega skrivljenega, kar poganja pod češnjo. Bilo je podobno jagodi godži in sem prenesel v vrt, prav tako ob žično ograjo in zdaj že lepo odganja drug grmiček. Še eno tako rastlin(ic)o sem opazil v loncu, kjer poskušamo vzgojiti žuko iz semena. Očitno tej japonski jagodi goška klima kar ustreza.

Ampak – ali je jagoda goji (godži) res japonska? Ni, seveda. Je mogoče kitajska (baje je ime godži iz himalajskega govora, da pa si je izraz ‘goji’ izmislil nek botanik v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in nekako od preloma tisočletja je to modna rastlina za zahodnjake, ki se gremo zdravo hrano.

Resnica je še bolj zanimiva kot to: godži je rasel v Sloveniji že pred več kot 100 leti, ko pa se seveda že ni tako imenoval. Tudi slovenska Wikipedija navaja (kot edina v mednarodnem prostoru) za ‘goji’ domače ime, navadna kustovnica. Pod tem imenom jo najdemo tudi v botanični literaturi.

Kot navaja glasilo Botanične sekcije Društva biologov Slovenije, Hladnikia, v svoji 10. številki z letnico 1998, je Lycium barbarum, ‘pozabljena adventivna vrsta slovenske flore’, saj jo omenja R. Justin leta 1893 v okolici Ljubljane z opombo ‘biva v mejah mesta Ljubljane’. Kasneje jo Justin omenja še leta 1905 v Gornjem Ležečem, 1911 v Ljubljani z enako opombo, istega leta pa Hayek v Celju, na Ptuju in v Mariboru. Leta 1921 je rastlina omenjena z rastiščem v Ljubljani in z latinsko opombo, da uspeva polspontano ob zidovih in ograjah. Naslednja omemba je iz leta 1998, ko jo je opisal N. Jogan (avtor prispevka v Hladnikii) na železniški postaji v Studencih pri Mariboru.

Francoska  Wikipedija navaja celo, da je kustovnica doma v Aziji in Jugovzhodni Evropi, kar očitno ni tako iz trte zvito, vprašanje pa je, kako je prišla v naše kraje. Glede na to, kako radi imajo jagode ptiči, pa ni čudno, da seme konča v naravi. V Avstriji se je znašla na seznamu podivjane rastline, enako v sosednji Furlaniji. Mogoče bi bilo treba malo bolj pozorno pogledati okoli sebe, če niso godžiji že od nekdaj tu nekje okoli nas in sploh ne bi bilo treba kupovati dragih sadik v vrtnih centrih.

Vsaka ped zemlje svoja zgodba

S pomladjo se začne čas prekopavanja zemlje. Ne da bi to bil kakšen poseben užitek, to je pač nuja. Čez zimo se zemlja zbije in osuši, predvsem tam, kjer še ni dolgo vrt. Po travi so posedle lanske krtine, tu in tam je treba zravnati kakšno neravnino… V teh letih sem na vrtu premetal precej zemlje. Prejšnji lastniki so se očitno v nekem obdobju proti voluharjem borili tako, da so v luknje vkopavali britvice in tako še vedno tu in tam odkopljemo kakšne žiletke in steklene črepinje. To so precej nezanimive najdbe. Potem so tu zlomljene kurje kosti. Mogoče so jih metali na kompost in so tako prišle v zemljo. Bolj zanimive so črepinje keramike, žal vedno premajhne, da bi se dalo ugotoviti, ali so deli krožnikov, skled ali skodelic. Proti vrhu seznama zanimivih zemeljskih najdb so kovanci. Enkrat je krt z zemljo izrinil krajcar, na drugem koncu vrta sem z motiko naletel na ameriški kovanec iz leta 1947. Kako neki je prišel na Goče? Najbolj mešani pa so občutki, ko naletim na kakšen naboj. Večinoma so bili to prazni tulci nabojev za puške, zadnja najdba pa je še neuporabljen naboj. Bil je tako zarjavel in krhek, da je razpadel na kose. Črn smodnik je bil moker in konica je bila svetla, na spodnji strani zadelana s finim papirjem. Sosed je pred leti pravil zgodbe, kako so fantje skrivali municijo pod strešnimi korci, enkrat pa so jo vrgli v ogenj in ko je začelo pokati, so se razbežali. Mogoče je to, kar krti in jaz spravimo iz zemlje, del neke deške objestnosti, a prav tako mogoče je, da je del temne plati vojne, ko so nemške enote prišle v vas in, mogoče tudi iz nerazumljive mešanice strahu, objestnosti in jeze ustrelili dve dekleti iz sosednje hiše, ki sta stekli proti vrtu, ko sta slišali, da Nemci vdirajo v hišo. Z minevanjem časa se izgubljajo spomini in začenjajo nastajati zgodbe, ki jih v sedanjost kličejo drobni predmeti, že napol spojeni z zemljo v eno.

Leto 2016 na počez

Če bi rekel na kratko, kaj je bilo to leto? Na kratko, res.

Še najbolj, bi rekel, je bilo leto poskusov, ki se v glavnem niso posrečili. Sicer je bilo tudi nekaj stalnic, seveda. Če imaš na vrtu drevesa, imaš stalnice v življenju. Ampak kar je bilo novo, so tri posebnosti (za eno se najbrž ne boste strinjali, pa je): riž, čaj in oljke.

Za riž sem se odločil z razmislekom, ker sem vedel, da bi moral rasti, in z občutkom, da je riž vendarle nekaj posebnega in to je dober občutek, da nečesa lotevaš kot prvi ali eden od prvih. O tem pišem na blogu Vipavski riž. Ni uspelo, a sem se veliko naučil in nisem obupal.

Čaj kaže dobro. Kali dobro, raste kar hitro, a je zaenkrat še v loncih. Sicer zunaj in bomo videli, kaj bo, ko bo zime konec.

Oljke: veliko investicij za nič izplena. Za stiskanje sem se odločil za klasiko: prešo s pletenimi pladnji. Da to deluje, rabiš še mlin in mešalnik. Ko je bil čas za obiranje, je bilo precej dežja, ko se je unesel, je bilo že pozno, v faladurju je bilo hladno, stisnilo se je precej mastne vode, olja pa nič.

Za  vse troje je jasno, da je vrt, ta naša mikrokmetija, premajhen, da bi lahko pridelali kaj več kot za vzorec. Za eno porcijo riža rabiš skoraj 4000 zrn. To zraste na približno 10-15 rastlinah, če je velika sreča. Za eno steklenico olja rabiš eno oljko. Za eno šalico čaja rabiš en mlad grmiček (recimo dvoletni). Razvajeni smo, ker kupimo vse v velikih škatlah.

In to še ni konec poskusov: malo manjši poskus je nešplja, za katero je zgornja Vipavska dolina mogoče malo mejno rastišče. A ne kaže slabo, zaenkrat.

Od klasike je bilo letos sadja nekaj srednjega, zelenjave prej malo kot ne, žafrana dovolj, grozdja malo (je treba upoštevati, da ne škropimo).

Srečanja z živalmi: podgana v hramu in na kamero ujeta srna, ki obira češnje.

Načrti: čaj na gredo, ne obupati glede riža, še kakšna nova malo posebna kultura.

Srečno novo leto!

Romunska drva … Romanijska

Ne bi verjel, če ne bi videl na lastne oči. Če ne bi izkusil v lastnem šporhetu.

Stvar je bila taka: drva smo naročili v Vipavi, uradno, z dostavo, nacepljena, nažagana, tako kot lani, samo letos na visokih paletah. Dostavljeno pred vrata, nacepljeno dosti bolj na drobno kot lani, bukev, mogoče tudi kakšna akacija vmes, ne morem se pritožiti. Ko sem jih nosil v drvarnico, sem opazil, da je na nekaterih drvih bila rdeča značka iz trde plastike.  Ta drva so iz Romunije! Pri vsej sečnji med Postojno in Vrhniko, po požledu, po podlubnikih (dobro, res ne na bukvah), pri vseh nanoških gozdovih, so naša drva prepotovala kompleten Balkan – kako je to sploh mogoče? Zdrava pamet se je očitno uklonila ekonomiji.

Ta drva so sicer bila videti strašno fina, dokler nisem opazil, da so nekatera (ne tako redka) posuta s pikami, ki so bile plesen. Plesniva drva? Ja, tudi to se zgodi. Vlaga? Kupil sem merilnik vlage v lesu in izmerjena vrednost vlage je bila v povprečju 27 %. Precej vode sem torej zložil v drvarnico. V peči pa… gasilska drva: ko jih daš v peč, se ogenj spremeni v tlenje, iz peli pa se sliši cvrčanje vode, ki na površini drv počasi vre.

Enkrat kasneje smo dobili reklamo za eno od velikih podjetij, ki prodaja vse za gradnjo in dom. Prodajali so navadna drva in posluha drva. Glede na to, da so bila polsuha dražja, predvidevam, da so bila navadna drva mokra. Po moji kmečki logiki bi morala biti navadna drva suha, če so polsuha, pa bi morala biti cenejša. Ampak pri nas je narobe svet, kot da smo v kakšni risanki, v katero smo padli ne ve se kdaj.

P.S.: Ko smo načeli zadnji kubik, sem naletel na značko, ki je bila dokaj čitljiva. Pisalo je ŠG Romanija, ne Romunija. Šumsko gazdinstvo Romanija je ena od  enot podjetja Šume Republike Srpske. Torej ne gre za romunska  drva, pač pa za romanijska. Romanija je pogorje vzhodno od Sarajeva. Še vedno pa je nenavadno, da pri tem, ko so gore drv pred postojnskimi vrati, kupujemo bosanska drva. Pa če cvrčijo, ali pa če ne. (maj 2017)

Letina žafrana 2016

Če se bom kaj pritoževal, da je bilo leto na vrtu zanič, me ustavite. Letos so žafrani bili v redu. Seveda je vse relativno, a pri nas žafran ne raste na njivi, pač pa v dveh vrstah, na bregu, in od lani še na gredici. Vsega skupaj je mogoče bilo lani, ko sem jih prekopal, kakšnih 400 čebulic, kaj takega. Že lani sem bil kar zadovoljen, saj sem pričakoval manj pridelka, letos pa je bilo cvetov vsaj za tretjino več.

Od druge polovice oktobra do prve polovice novembra je žafranska trgatev. To pomeni, da je treba čim večkrat, najbolje bi bilo, da vsak dan, obhoditi vrsti, breg in gredo in pobrati cvetove, ko se ravno odprejo. Če je deževna jesen, je nevarno, da bi cvetovi zgnili. Letos je bilo kar v redu. Nekaj cvetov je bilo pogrizenih, mogoče jih pojedo kakšne kobilice, ko cvetovi šele lezejo iz zemlje. V deževnih dneh je problem tudi to, da je dosti težje iz njih dobiti rdeče nitke, ki so uporabni del cveta. Ko pa je toplo in suho vreme, pa težavo predstavljajo čebele. Na cvetove pridejo že zelo zgodaj zjutraj, še preden se cvetovi posušijo od rose, zvečer pa pridejo v cvetove prespat. Tako je torej treba biti zelo previden pri nabiranju, da kakšne čebele ne presenetiš, še vedno pa se dogaja, da jih nekaj ostane v nabranih cvetovih in je potrebna previdnost pri odpiranju cvetov in trganju nitk iz njih.

Nabiranje cvetov je kar hitro opravljeno delo. Bolj zamudno je trganje nitk. Za zvečer nabrane cvetove se dela lotim zjutraj, če se da, pred zajtrkom. Sušenje potem opravimo kar na porcelanskih krožnikih, po 100 trojnih nitk gre na enega, če je treba, tudi po 130. Ker so nitke drobne, se tudi hitro posušijo, seveda če niso bile mokre od dežja. Posušene spravimo v papirnate vrečke in tako čakajo do porabe.

To je več ali manj vsa čarovnija nabiranja in trebljenja žafrana. Najbolj zamudno je trebljenje cvetov, posebej če so mokri ali oveneli. Najbolj trpijo rame in vrat, tako da se je pametno vsake toliko malo razgibati in delo razdeliti v porcije po na primer 200-250 cvetov. Ravno zaradi zamudnosti dela je vprašanje, ali ima smisel, da bi posadil še kakšno vrsto žafrana več. Po svoje je to ena od redkih kultur, ki se tu dobro počutijo, po drugi strani pa dokler tega žafrana ne spravimo v promet, delo z žafranom v večjem obsegu nima pravega smisla.

Prvi jabolčni sok

Jabolk se je nabralo toliko, da ni kazalo drugega kot da stisnem sok. Sicer so bila večinoma še zelena, tista stara sorta, ki začne rumeneti, ko gre zima v kraj, pa kaj, do takrat ne morem čakati. Imel pa sem še en dober razlog, da jabolka stisnem v novembru. Kupil sem novo prešo, a to je že druga zgodba. Zgodba o oljkah, oljke pa v zgodbi o jabolčnem soku nimajo kaj iskati.

Vse sem naredil tako, kot je treba. Izbral sem jabolka, ki so bila predrobna za kar koli drugega, opral sem jih, jih zmlel s kovinskim mlinom za sadje in pretresel v prešo. Stiskanje bi moralo biti mačji kašelj in res se je na začetku slišalo pokanje lupin in iztekati je začel sok. Takole, na počez: jabolk je bilo 16 kg in sklepal sem, da se bo iz tega dalo stisniti kakšnih 8-10 litrov soka. Saj jabolka so tako ali tako več ali manj voda. Če je še človek do dveh tretjin iz vode? A če sem še tako zatezal vijak, na koncu nisem uspel iztisniti več kot 6 l soka, s tem, da sem po 4 l prešo razdrl in zmleta jabolka na novo naložil vanjo. Na spletu piše, da jabolka vsebujejo 80-90 % vode, a očitno se je da iztisniti manj kot pol. Je pa tudi res, da so nekatera kupljena jabolka sama voda, tale naša so pa bolj suha.

Čeprav so bila jabolka še zelena, je imel sok 10 % sladkorja in je nepričakovano okusen. Je pa pri tem problem, ki je najprej estetski, verjetno pa ne samo to. Že med stiskanjem je iztekal rjav sok, kar pomeni, da je prišlo do oksidacije. Sicer to, kar je rjavo, niso oksidirani vitamini, vseeno pa verjetno na zraku počasi oksidirajo tudi ti. In potem je treba izvesti pasterizacijo, kar pomeni segrevanje, pri katerem še dodatno uničimo nekaj vitaminov.

Tisto suho jabolčno maso, ki je ostala v preši, sem vrgel na kompost, čeprav bi mogoče bil za kakšnega pujsa to čisto dober prehranski dodatek. Ampak 10 kg je premalo, da bi to sploh komu ponujal. Mogoče čez dve leti, ko bo spet kaj več jabolk.

Za takrat pa bom vedel, da za 10 l soka rabim 26 kg domačih drobnih jabolk, ali drugače: iz 1 kg jabolk je mogoče stisniti 3,75 dl soka.