Letos smo imeli srečo z vremenom, ker je bila pomlad dovolj suha, da se kodravost ni kaj dosti razširila po breskvah. Obe vinogradniški breskvi sta bili polni – ne da so se veje šibile, ampak lomile so se, čeprav smo jih podpirali s koli, kolikor se je dalo. Žal breskve z enega od dreves ne gredo od peške, z drugega pa (kalanke). Tako so s prvega drevesa predvsem za marmelado, z drugega pa predvsem za kompot. Res, letos je bilo obojih bistveno več kot jih bomo lahko pojedli v naslednjih par letih, ampak saj ko je vkuhano, počaka, pa še kdo ve, kaj bo naslednje leto: mogoče pa ne bo nobene breskve in bodo kozarci v kleti prav prišli.
Obe ‘odporni na kodravost’ sta se pričakovano dobro držali. Tega, kar sem opažal lani, da je odpornost bolj posledica kasnejšega razvoja listov, letos nisem mogel potrditi, saj kodravosti ni bilo niti na drevesih, ki naj ne bi bila odporna. Samo en sejanec, ki sem ga posadil na malo bolj senčno mesto, je bil kodrav in od takega se je bolje kar takoj posloviti, posebej kar imam na zalogi še kakšnih 20 lanskih sejancev. Obe ‘odporni’ sta še majhni, tako da je plodov na njih hitro preveč in so drobni. Bo že boljše.
Čeprav se za kodravost, tudi pri sejancih vinogradniške breskve, zdi, da pride in gre, saj si drevesa v glavnem po tem, ko kodravi listi odpadejo, opomore, pa ni čisto tako. V notranjosti krošnje in na spodnji strani se vejice sušijo, tudi če sprva še nosijo cvetove, se ne razvijejo plodovi in naslednje leto bodo vej(ic)e popolnoma suhe. Te glivne okužbe se ne da kar tako znebiti. Kemija lahko pomaga, razni bakrovi pripravki, na primer, a pri nas upamo na naravo. Prebral sem, da se okužba ne pojavi, če v kritičnem obdobju razvoja ne pade vsaj 3 l padavin na kvadratni meter, čemur mora slediti 12 dni vlažnega vremena s temperaturo pod 19 stopinj C. Tako enostavno je to. Zdaj pa naj nekdo malo bolj pazi na vreme, prosim.