Breskova kodravost 2017

Letošnjo pomlad se je za breskve dobro izšlo. Lani sem se pridušal, kako odporne breskve sploh niso odporne, samo bolj kasne. Letos sem že kar videl, kako bo scenarij enak, samo še hujši. Pa je bilo ravno obratno. Sicer ‘odporni’ breskvi nista ravno v najboljši kondiciji. Eno je kodravost lani kar precej zdelala, druga pa je itak še mladič. Obe vinogradniški pa sta obilno cveteli in ko so se začeli razvijati listi, je bilo vse v redu, kodravost je bila samo tu in tam na kakšnem listu, edino na notranjih enoletnih vejicah so se listi sušili, kar sem tudi pripisal okužbi od lani. Očitno je dokaj malo dežja v kritičnem obdobju za razvoj kodravosti pomagalo, da se gliva, ki kodravost povzroča, ni mogla razviti tako kot prejšnja leta. Je pa zanimivo, da sem lani posadil enoletno breskev, vzgojeno iz peške. Sicer nisem čisto prepričan, ampak mislim, da je bila tista sploščena breskev, ki so jih zadnja leta začeli prodajati. No, ta breskev je močno napadena, so pa znaki okužbe na listih drugačni kot na ‘domačih’ breskvah. Na tej so listi ožji in rdečkastorumene spremembe na listih so bolj drobne, tako da ne morem reči, da so listi napihnjeni, kot je značilno za kodravost na drugih sortah. Sem že hotel izruvati drevesce, saj imam kup drugih breskev iz lanskih pešk, pa sem si premislil. Bom videl, če bo rastlina po letošnji okužbi naslednje leto kaj bolj odporna. Pri glivnih okužbah je bolj verjeten obraten scenarij, da bo okužba hujša, ni pa nujno.

Ker se da kodravost v veliki meri preprečiti z zgodnjim škropljenjem z bakrovimi pripravki, verjetno koga zanima, zakaj torej nismo škropili in zakaj mučimo drevesa, da se spopadajo z okužbo. Na to težko odgovorim tako, da bo prepričljivo. Najbolj enostavno bi bilo reči, da ‘pri nas ne škropimo’. Ne trte, ne breskev, ne sliv, ne paradižnika, ne rukole. Zato imamo pridelka malo in liste preluknjane. Zato pa (mislimo, da) vemo, kaj jemo.

Post scriptum za tiste, bolj študiozne:
Kodravost povzroča gliva Taphrina deformans iz skupine zaprtotrosnic. Obstaja v dveh življenjskih oblikah: enocelični in večcelični. Prezimijo spore in enocelične glive, ki so zarite v lubje in v luske popkov, od koder okužijo list, ko je ta še majhen. Če so razmere ugodne (to pa pomeni visoko vlago vsaj 12 ur in temperaturo vsaj 12 stopinj C, pride do kalitve spor in razvijejo se glivne nitke, ki se razraščajo po listu. Glive sintetizirajo rastlinski hormon, ki povzroči gubanje listov. Na zgornji stani listov nitke naredijo spore, ki jih nato veter in voda preneseta naprej po drevesu in na sosednja drevesa, kjer nato prezimijo. Posebna podvrsta okuži mandljevce (pri nas tega še nismo opazili), pri močni okužbi pa se lahko pojavijo tudi deformacije na drugih rastlinah. Pred leti smo imeli nekaj napadenih vej marelic, zdaj pa že nekaj časa ne. 

… odvisen od vremena …

Lani smo imeli zelo prijazno leto za trto, zato ni nič čudnega, da letos ni tako. Hladno vreme sredi maja se trti ni kaj dosti poznalo, čeprav bi lahko bilo malo manj vlažno. Je pa hladno in vlažno vreme naredilo škodo predvsem češnjam, ki so začele pokati. Tako je letos z obeh velikih dreves bilo mogoče nabrati kvečjemu slabih 10 kg češenj. Lani jih je bilo toliko, da nismo vedeli, kaj bi z njimi in sem jih nekaj celo namenil za češnjevo žganje. Ampak o tem kdaj drugič.

Imeli pa smo letos še eno dokaj nenavadno nadlogo za sredino maja: zelo močno burjo z ledenim dežjem, ki ga je gnalo z nanoške strani v krošnje dreves in v mlade liste trte. Z vzhodne strani  je oskublo drevesa; najhuje se je godilo mladim kakijem, ki imajo bolj toge liste, prizaneslo pa ni niti češnjam, še leski ne.

Zdaj pa je prišlo relativno toplo in vlažno vreme in brezvetrje. Natrgani listi trte so še bolj kot zdravi občutljivi za napade peronospore in oidija. Klasična rešitev je preventivno škropljenje proti glivičnim obolenjem, pri čemer večina vinogradnikov poskuša s tistim, kar je najmočnejše: sistemski organski kemijski preparati, ali pa vsaj preparati na osnovi bakra, pogosto v kombinaciji z žveplovimi pripravki. To je pravzaprav star pristop, saj danes obstajajo močnejše kemijske spojine in mešanice, ki omogočajo nekoliko manj škropljenj, a so dražja in za okolje lahko še bolj nevarna. Samo v ekološkem vinogradništvu posegajo po pripravkih, ki izvirajo iz narave (rastlinski ekstrakti, pripravki iz alg ipd.), čeprav bi morda kdo rekel, da so ti kemijsko mogoče manj definirani in mogoče nič manj nevarni za druge organizme. A splošno gledanje je tako, da so naravni pripravki za trto in okolje manj nevarni in zato sprejemljivi za ekološko vinogradništvo. Ker so hkrati tudi izredno dragi, ob tem pa so trsi manj obremenjeni kot v klasičnem vinogradništvu, je tudi vino ekoloških vinarjev običajno bistveno dražje.

Za mlade trte učbeniki zahtevajo redno škropljenje, ker so v prvem letu trsi še bolj občutljivi kot sicer. Bolezen, ki se naseli na trse v prvem letu, je kasneje zelo težko pozdraviti in lahko pripelje do nepopravljivega hiranja rastlin. Vseeno sem se odločil, da s svojimi trsi poskusim delati naravi prijazno in da uporabljam čim manj  ‘kemije’. Zavedam se, da je v časih, ko večina vinogradnikov škropi proti boleznim 6 – 10-krat v letu, to nekoliko tvegano početje, a ko sem poslušal nekatere izkušene vinogradnike, sem dobil občutek, da se morda da število škropljenj na zračnih legah zmanjšati vsaj na polovico.

V lanskem letu sem tako uspel trte pripeljati do zrelih grozdov s samo enim škropljenjem v maju, ko sem uporabil bakreno apneno brozgo. Vendar je lani poletje bilo dokaj suho in listje sem na začetku poletja, enkrat v juniju, precej razredčil. Pravzaprav sem lansko poletje, ko se je šele začenjalo, narobe ocenil. Ker nisem pričakoval relativne suše, sem skrajšal poganjke in precej oplel liste v predelu jagod. Ker pa je v nadaljevanju bilo zelo malo dežja, se listje ni obraslo. Seveda sem zato tudi grozde razredčil, saj trsov nisem hotel preobremeniti. Zato sem na trs lani pridelal v povprečju po 0,4 kg grozdja (to velja za tisti del trt, ki so bile lani stare tri leta). Računam, da bom kasneje dobil po 1 kg grozdja na trs ali manj, odvisno od leta. Vinarji pravijo, da je trs sposoben nositi 1 kg grozdja visoke kakovosti, prekomerna obremenjenost pa pomeni manj kvaliteten mošt in vino.

Vlažno in toplo vreme te dni seveda predstavlja veliko tveganje za razvoj bolezni, a napovedan dež vsakih nekaj dni po drugi strani pomeni, da bo škropivo spralo v zemljo, kjer bo delovalo na organizme. Čeprav baker za večino organizmov ni strupen v koncentracijah, ki jih uporabljamo v škropivih, se v tleh akumulira in postopno doseže koncentracije, ki jih tam ne bi pričakovali, delno pa se lahko izpira in preide v vodotoke. Tam je lahko dokaj nevaren, na primer za modrozelene alge, ki so na začetku prehranjevalne verige, lahko pa se useda v mulj in tam vpliva na organizme. Po drugi strani pa stoletna uporaba škropiv na osnovi bakra vseeno ne kaže, da bi baker imel kakšne izrazite stranske učinke. Sodobna škropiva delujejo morda daljši čas (škropiti naj bi bilo možno vsaka dva tedna ali še bolj na redko)  in so bolj učinkovita, dolgoročno strupenost v okolju pa preprečuje njihova načrtno krajša razpolovna doba, zato se naj ne bi akumulirali v prehranski verigi oziroma v okolju.

Tako se torej veselim napovedane burje jutri in upam, da bo hitro posušila liste. Potem računam na nekaj dni toplega in suhega vremena, saj zdaj trta cveti in bi dež in bolezni lahko razredčile grozde. Mogoče pa bo vseeno treba v roke vzeti škropilnico…